Ko prostor dobiva svojo novo podobo, v njem odkrivam tudi Sebe.

Ko danes pogledam okoli sebe, vidim, koliko se je v tem času spremenilo. In ob tem pomislim na vse drobne korake, ki so pripeljali do tega, kar me obdaja danes. Minila so dobra tri leta od moje zadnje objave.

Po postavitvi menhirja ( https://mandaladivina.com/zdravljenje-doma-in-prostora-2-del/ ) je moj domači prostor zelo počasi začenjal dobivati novo podobo. Bili so dnevi, ko je bilo zamisli veliko, a časa in denarja za njihovo uresničitev precej manj. In so bili dnevi, ko je nastajala praznina v kateri nisem vedela, kako in v katero smer nadaljevati z urejanjem. Pogosto sem bila neučakana z željo, da bi vse čimprej zaključila in postavila na mesto.

A danes vem, da je bilo prav to počasno nastajanje dragocen del vsega. Prostor sem morala najprej spoznati. Preživljati čas v njem, ga opazovati in začutiti, kako se v njem počutim, obnašam in delujem. Česa je bilo preveč in kaj sem v njem pogrešala. Ves čas sem trenirala, kako prisluhniti njegovi govorici in tudi sebi.

Predvsem pa, sem si dovolila, da kakšna zamisel lahko malo počaka, dozori ali se medtem skozi čas lahko tudi povsem spremeni ali zamenja svoj namen.

Vedno bolj se mi je zdelo, da se s prostorom spoznavava in pogovarjava, kot dva stara prijatelja, ki se nista videla že celo večnost in si imata veliko za povedati.

Poslušala sem njegovo pripoved in ob tem radovedno odkrivala tudi pozabljene delčke Sebe. Vedno bolj jasno sem čutila, katere rastline me vabijo, katera zelišča so mi blizu, katere rože me razveseljujejo. Z vsakim posegom, sem opazovala, kako se novo povezuje z obstoječim. Kam sodi kamnita skrla, kje bo lesena rogovila prišla najlepše do izraza, kateri kotiček kliče po več cvetlic in zelenja, katero sadje bi si želela nabirati v času zorenja. Želela sem, da bi se vse med seboj podpiralo in povezalo v naravno harmonijo, v kateri bo vse živo našlo svoj prostor pod soncem.

Počasi sem začela uživati tudi v tem, da še ni vse dokončano.

Vsak nov detajl me je razveselil, hkrati pa se je ob njem že porodila naslednja zamisel. Podobno kot pri slikanju, ko me ena poteza pripelje do druge in se podoba razkriva sproti.

 

V sebi sem iskala tisto preprosto, skoraj otroško navdušenje. Kaj mi vzbudi radovednost? Kaj me potegne ven, na vrt, in ob čem pozabim na čas?

Obožujem ves tisti drobni svet, ki ga opaziš šele, ko se zares ustaviš. Malo nerodne čmrlje, ki zlezejo tako globoko med cvetove, da iz njih kukajo samo še kosmate ritke in 2 zadnji nožici . Pa pisano druščino žuželk, ki se ob dvigu kamna razbeži na vse strani. Vsakič se čudim, kakšna bitjeca živijo tam spodaj. Kot bi pokukala v neko drugo, čisto majhno vesolje. In metulji, ki poplesujejo nad gredicami, kot da se jim nikamor ne mudi in morajo samo še izbrati, na kateri cvet bodo sedli.

In seveda moje kosmate lepotice, mačke, ki se mi pridružijo, ko obsedim sredi gredic in se malo izgubim v vsej tej lepoti. One se na takšne opravke zelo dobro spoznajo. Jaz se še učim. 😊

Prav temu sem želela dati več prostora. V svojem domu in v svojem vsakdanu. Se vrniti v prostor, ki me podpira in v katerem najdem svoj navdih, notranji mir in sprostitev.