Dom. Ta sveti prostor v katerega je naše življenje vsakodnevno vpeto in preko katerega si izmenjujemo vsa naša doživljanja in čutenja inn epozabne spomine. Sveti prostor, kjer smo naredili svoje prve korake in skupaj s starši delili navdušenje. Ali se morda v njega samostojno preselili v želji po izgradnji svojega gnezda in družine.

Ali pa v njem s starostjo živimo svojo jesen življenja. Dom v katerega se vedno in ob vsakem času radi vračamo. Tako bi moralo biti, vendar pogosto ni tako. Jaz se v resnici v svojem domu, v katerem sem odraščala in tudi ostala, nikoli nisem počutila povezano. Nikoli ga nisem čutila kot svojega. Počutila sem se kot tujka, ki nima nič skupnega z njim. Ko sem obiskovala različne kraje in mesta sem pogosto s presenečenjem ugotavljala, da se počutim veliko bolj domače. Da sem v tem na prvi pogled tujem in oddaljenem kraju veliko bolj pristna, veliko bolj Jaz. Bolj vesela in sproščena. Bolje se počutim, bolje spim. In tako se je v meni prebujalo hrepenenje in želja po tem, da raziščem prostor v katerem bom živela, da vzpostavim povezavo in se zlijem z
njim, zadiham z okolico, se prelijem med ptičje petje, med vonje in zvoke narave. Porajala so se mi vprašanja na katera nisem imela odgovora. Zakaj mi domača zemlja ni tako blizu? Zakaj ne uživam v razgledu? Kje je navdušenje, ki te pusti diha, ko se zazreš v daljavo? Zakaj slabo spim in se počutim nemirno? Vendar kot vedno, nič se ne zgodi takoj zdaj. Potrebno je najprej, da
stvari dozorijo, se sestavijo delčki in šele takrat se naredi prostor za spremembo.


Raziskovanje me je peljalo najprej v moje globine saj je tam zakopano vse, kar potrebujemo, le odluščiti moramo odvečne plasti, ki zastirajo pogled. Korak po koraku sem dobivala odgovore na vprašanja, srečevala prave ljudi, ki so mi zrcalili odgovore in spoznavala, kako prepletene so naše vezi s prostorom v katerem živimo. Poleg vidnih in otipljivih razlag, obstajajo še tiste manj vidne, na finih energijskih nivojih, kjer je potrebno drugačno znanje in drugačni pristopi. Pot življenja me je pripeljala do odločitve, da ostanem v rodni hiši skupaj z mojim dragim. Vendar sem živela v kraju in prostoru, kjer so se prepletali zakoreninjeni vzorci staršev in prednikov, ki so me/naju ovirali in omejevali, da bi svoja krila razširila na svoj način a me hkrati opominjali, da me čaka še veliko dela. Vzorci nadzora in kontrole, pretiranega strahu in pretirane navezanosti, ki se boji izpustiti otroka, da odleti po svoje in razvija svoj lasten potencial.

Vzorci manjvrednosti in strahu pred spremembo. Vsakodnevno so me opominjali na mojo notranjo šibkost in nemoč, ki je zavirala pot do spremembe. Skupaj s partnerjem sva se energijsko nalepila na te vzorce, ki so še nepredelani tleli znotraj naju in nisva uspela prebiti trdnega zidu, da bi lahko videla širšo sliko in si lahko ustvarila prostor s katerim bi zadihala. In, ko ne živiš Sebe dobijo občutki nemira, nemoči in nezadovoljstva svoj prostor tako znotraj nas kot tudi zunaj nas.


Toda tako kot vedno. Pride čas, ko stvari dozorijo in se ustvari prostor za spremembo. Klical me je kraj. Klical me je prostor in vse v njem, da se ponovno poveževa. Nastopil je trenutek, da si postavim svoj prostor pod soncem. In to se je zgodilo, ko me je pot pripeljala do Robija Lavina, ki ima močno povezanost z Zemljo in se ukvarja z geomantskim zdravljenjem prostora.

Author admMandala